Evidenčni stavek:
|
Davčna osnova za odmero davka na nepremičnine je po 5. členu Zakona o davku na nepremičnine posplošena tržna vrednost nepremičnine, ki se ugotavlja v postopku množičnega vrednotenja nepremičnin. Oblikovanje modelov vrednotenja nepremičnin po prvem do devetem odstavku 7. člena Zakona o množičnem vrednotenju nepremičnin, določitev podatkov iz desetega in enajstega odstavka 7. člena, kakor tudi določitev metod množičnega vrednotenja iz 8. člena in kriterijev in meril iz četrtega odstavka 15. člena Zakon o množičnem vrednotenju nepremičnin prepušča podzakonskim predpisom. Gre za sestavine, ki so temeljne za določitev davčne osnove, na podlagi katere se ugotavlja davčna obveznost. Določitev davčne osnove je v pristojnosti zakonodajalca, ker vpliva na pravni položaj davčnega zavezanca. Modeli, metode in podatki, ki opredeljujejo davčno osnovo, v Zakonu o množičnem vrednotenju nepremičnin niso jasno in določno urejeni. Glede na to so navedene določbe Zakona o množičnem vrednotenju nepremičnin v neskladju s 147. členom Ustave. S tem je v neskladju z Ustavo tudi davčna osnova, določena v 5. členu Zakona o davku na nepremičnine kot blanketna določba.
Za določanje različnih davčnih stopenj za rezidenčne stanovanjske nepremičnine v primerjavi z nerezidenčnimi in za energetske nepremičnine v primerjavi z drugimi poslovnimi in industrijskimi nepremičninami zakonodajalec ni izkazal, da bi bili razlogi za razlikovanje v razumni povezavi s predmetom urejanja in namenom obdavčitve. Zato so prva do četrta alineja 1. točke drugega odstavka 6. člena ZDavNepr v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave.
Ureditev pravnih sredstev iz drugega odstavka 14. člena ZDavNepr zagotavlja le navidezno pravico do pritožbe zoper posplošeno tržno vrednost nepremičnine, zato pomeni izvotlitev pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.
Delitev prihodkov iz davka na nepremičnine med državo in občine sama po sebi ni v neskladju s 142. členom Ustave. Občine so z zakonom določene kot neposredne upravičenke do prihodkov iz davka na nepremičnine, zato je ta davek v deležu, ki jim pripada, njihov lastni davčni vir.
Davek na nepremičnine je po svoji naravi smiselno vpet v uresničevanje lokalne samouprave v občini, kjer nepremičnine ležijo. Zato gre v temelju za občinski davek in bi moral pretežni del zbranih sredstev iz davka na nepremičnine pripadati občinam. Kolikšen naj bo ta delež, je vprašanje primernosti, torej zakonske ureditve. Ker 9. člen Zakona o davku na nepremičnine tega ne zagotavlja, je v neskladju s 140. členom Ustave.
Iz finančne avtonomije občin pri predpisovanju davkov (142. in 147. člen Ustave) izhaja, da morajo biti pooblastila občin dovolj obsežna, da jim omogočajo upravljanje z davkom kot lastnim virom za financiranje njihovih nalog. Ureditev, ki občinam omogoča, da zvišajo ali znižajo davčne stopnje za 50 odstotkov v delu, ki jim pripada, za namene prostorske in ekonomske politike, ob dodatnih zakonskih omejitvah, ne zagotavlja zadostnih pooblastil, da bi občine lahko na podlagi lastnih sredstev učinkovito opravljale svoje ustavne in zakonske naloge. Zato je 6. člen Zakona o davku na nepremičnine, kolikor ureja položaj občin, v neskladju s 140. in 142. členom Ustave.
Občinam so v prehodnem obdobju sredstva od davka na nepremičnine dodeljena iz državnega proračuna. Taka ureditev povzroči odvisnost občin od države, zato ni v skladu z ustavno zagotovljeno finančno avtonomijo občin iz 142. člena Ustave. |
